»Psihološki realizem, ki si ga je Arne Lygre izbral kot osnovni pripovedni slog, je samo zunanja plast besedila, ki je ves čas prežeto z absurdnim, bizarnim humorjem ter globokim občutjem melanholije in 'teže sveta', ki jo dramatikove osebe nosijo na svojih ramenih, ne da bi se dovolj zavedale tega bremena.«
»Predstava ne komunicira prek tehnologije, pač pa izbere predmete, ki so nam vsem skupni, ki so del našega vsakdana, tehnološko pa se pojavi le kot komentar, kot nabor pesmi, po katerih plešemo iz dneva v dan«
»Namesto britanskega meščanstva z začetka 20. stoletja imamo družino novodobnih tajkunov, posttranzicijskih nouveaux riches, ki so pravzaprav le poslabšana mutatis mutandis različica izvirne zasedbe.«
»In če Priestleyjeva igra prikazuje degeneriranost razslojene, pohlepne in razčlovečene edvardijanske družbe, priredba Barbare Hieng Samobor pokaže, da je čisto vseeno, po katerem kralju, diktatorju ali pač družbenem omrežju se ta družba imenuje in v katerem gospodarskem sektorju se udejstvuje.«
»Obenem je opozorila še na feministični pridih – glavni nosilki moči v predstavi sta ženski –, igra pa odpira tudi medgeneracijski konflikt, ki ga najglasneje predstavljata otroka Tajda (Ana Pavlin) in Sergej, ki ga upodablja Filip Štepec z AGRFT-ja, prvič 'na pravem odru'.«
